Dobro stablo
Bilo jednom jedno stablo...
Dobro stablo, puno ljubavi za jednog malog dječaka.
Dječak je dolazio svakoga dana
i marljivo skupljao otpalo lišće.
I ispleo bi lisnatu krunu, zamišljajući si da je šumski kralj.
Penjao bi se po deblu Dobrog stabla
i ljuljao se na njegovim granama
i jeo njegove slatke plodove, jabuke.
Dobro stablo i maleni dječak ponekad bi se igrali skrivača,
a kad bi se umorio, maleni dječak bi zaspao u sjeni stabla.
Mali je dječak jako volio to stablo...
Zaista, volio ga je dušom i srcem.
A Dobro stablo bijaše stoga sretno.
No vrijeme je neumoljivo prolazilo...
i dječak je odrastao.
Dobro je stablo sada često bilo usamljeno.
Ali onda, jednoga dana, dječak se ponovo vrati i Dobro stablo mu reče: "Dođi, Dječače, popni se na mene i poljuljaj se u mojoj krošnji, najedi se mojih jabuka i odmori se u mome hladu. I budi sretan". "Ali prevelik sam da bih se penjao na tebe i igrao se s tobom", odgovori dječak Dobrome stablu. "Želio bih kupiti mnoge stvari i zabavljati se..., ali znaš, za to mi treba novaca. Možeš li mi dati nešto novaca"? "Žao mi je", reče Dobro stablo, "ali ja novaca nemam. Sve što posjedujem su lišće i plodovi... No, Dječače, mogao bi ubrati moje jabuke i prodati ih u gradu... Tako ćeš dobiti novac i biti sretan".
I dječak se popne na stablo, protrese njegove grane, i zatim odnese popadale jabuke.
A Dobro stablo bijaše opet puno sreće.
i prolazilo je vrijeme, a dječak se nije pojavljivao... a Dobro stablo je bilo jako tužno. A onda, jednog dana, dječak se ponovo pojavi, i drvo radosno zašušti granama. "Dođi, Dječače, popni se po mome deblu i poljuljaj se u mojim granama... I uživaj!" "Nemam vremena za to, čeka me mnogo posla", odgovori dječak. "Želim kuću u kojoj će mi biti zimi toplo", objasni on. "Želim imati obitelj, ženu i djecu, i zato mi treba kuća... Možeš li mi nabaviti jednu kuću?" "Ja ne posjedujem kuću", odgovori stablo. "Zapravo, cijela je šuma moja kuća... Ali, gle, možeš posjeći moje grane i od njih sebi sagraditi kuću. I tada ćeš biti sretan".
I dječak posiječe grane Dobroga stabla i odnese ih sa sobom, i od njih sagradi sebi dom.
A Dobro stablo ponovno se osjećalo jako sretnim.
Prošlo je mnogo vremena, a dječak više nije dolazio. I kad se napokon pojavio, Dobro je stablo bilo toliko sretno da je gotovo ostalo bez riječi. "Hajde, Dječače", uspjelo je šaptom progovoriti, "dođi i poigraj se". "Prestar sam i previše tužan za igru", odgovori dječak. "No želio bih imati brod, kojim bih otplovio daleko odavde... Možeš li mi pribaviti neki brod?" "Pa, posijeci moje deblo i sagradi od njega brod", odgovori Dobro stablo. "Tada ćeš moći odjedriti daleko odavde... i bit ćeš sretan".
I dječak posiječe deblo Dobroga stabla...
...napravi od njega brod i otplovi daleko, daleko.
I stablo je bilo sretno...
ali, ne i presretno.
Minulo je mnogo ljeta, i dječak se, napokon, opet pojavio. "Žao mi je, Dječače", obrati mu se stablo, "Ali ja zaista ne posjedujem više ništa što bih ti mogao dati..."
"Znaš, više ne nosim plodove". "Zubi su mi ionako već istrošeni, više i ne mogu jesti jabuke", primjeti dječak. "Nemam više ni grana", nastavi Dobro stablo, "na kojima bi se ti mogao ljuljati..." "Prestar sam za takvo što...mislim, za ljuljanje na granama", odgovori dječak. "Nemam više ni debla", reče Dobro stablo, "po kojem bi se ti mogao penjati..." "Preumoran sam za veranje po stablima", odvrati dječak. "Žao mi je", uzdahnu Dobro stablo. "Kad bih ti barem mogao dati bilo što... Ali više nemam ništa. Sada sam samo jedan stari panj. Jako mi je žao, zaista".
"Ali, meni više mnogo ni ne treba", uzdahne i dječak. "Samo neko mirno mjesto gdje bih mogao sjesti za odmor. Znaš, jako sam umoran". "Onda je u redu", odgovori Dobro stablo, istežući se što je više moglo, "stari panj baš i jest takvo pravo mjesto za sjedenje i odmaranje. Dođi, Dječače, i sjedni. Sjedni i odmori se".
I dječak učini kako mu je rečeno.
I Dobro stablo bi beskrajno sretno.
Shel Silverstein
|